Oglejte si naravne in kulturne znamenitosti Pirana z morja v prijetni vožnji v tradicionalnem lesenem čolnu. Po dogovoru so odhodi/prihodi mogoči iz Pirana, Portoroža, Bernardina, Strunjana, Fiese (odvisno od vremenskih pogojev). Vožnje so možne vsak dan po predhodnem dogovoru.

Trajanje vožnje: približno 1 ura in 30 minut
Cena na osebo: 12 EUR
Število potnikov: min 5 oseb; max 11 oseb.

POPUSTI ZA VEČJE SKUPINE!

Za podrobnejše informacije in rezervacije pokličite ali pošljite SMS na številko GSM (041)595-482 vsak dan med 16.00 in 20.00. Vaše želje lahko posredujete tudi po e-pošti na naslov: marjan.maslo@gmail.com.

Čoln s posadko je mogoče najeti tudi za osebne namene.

Odhod za večerno vožnjo je uro pred sončnim zahodom s pomola v Piranu. Večerna vožnja v trajanju približno ene ure je v smeri Piran – Portorož – Seča – Piran.

Cena na osebo: 8 EUR
Število potnikov: min 5 oseb; max 11 oseb


1. Strunjanski križ. Kamnit križ na pečini ponuja čudovit razgled na Tržaški zaliv, na severno obalo Strunjanskega polotoka, ob lepem vremenu pa tudi na italijanske Dolomite in na Julijske Alpe. Postavili so ga mornarji leta 1921, da so se po njem orientirali, kje stoji cerkev. Po stari navadi so ladjo pred odhodom na odprto morje tam ustavili, trikrat zatrobili v pozdrav Mariji, se ji s tem izročili v varstvo in odpluli na široko, skrivnostno morje.

2. Strunjanski klif. Ena izmed najbolj vidnih značilnosti strunjanskega naravnega rezervata so do 80 metrov visoke prepadne stene, v katerih so dobro vidne vodoravne plasti apnenčevega peščenjaka, turbidita in laporja. ki jih morje, veter in dež neutrudno oblikujejo in spreminjajo. Je največja znana obmorska flišna stena ob vsej jadranski obali. Pod Strunjanskim klifom se nahaja najlepši del slovenske obale – Mesečev zaliv ali zaliv sv. Križa.

3. Laguna Stjuža. Stjuža je edina morska laguna na slovenski obali. Njeno ime izvira iz italijanske besede »chiusa« – zaprta. Nekoč je bila odprt zaliv, pred več kot 200 leti pa so med morjem in zalivom zgradili nasip, tako da je danes laguna povezana z morjem le preko kanala. Laguna je zelo plitva. Gibanje vode je odvisno od plime in oseke, medtem ko valov in morskih tokov ni.

4. Fiesa. Fiesa je ravnica med dvema odsekoma flišnega klifa na severni strani Piranskega polotoka. Na njej ležita jezeri, ki sta pomemben življenjski prostor različnih rastlinskih in živalskih vrst. Nastali  sta kot posledica odkopavanja gline za potrebe nekdanje opekarne. Malo jezero leži v zatišju tik pod pobočji, je sladkovodno in globoko do 6,5 m. Večje jezero je globlje in od leta 1963 povezano z morjem, zato se v njem mešata sladka in slana voda. Obe jezeri pa z brežinami, poraslimi s širokim pasom trstičja in drugim obvodnim rastlinjem, dajeta ribam, močvirskim pticam ter predvsem redkim in ogroženim vrstam kačjih pastirjev varno zavetje.

5. Piransko obzidje. Najstarejše obzidje je bilo najbrž zgrajeno že v 7. stoletju, ko je bil Piran  razdeljen na četrti, imenovane po mestnih vratih: Miljska, Stolna, Osrednja in Poljska.  Z  razvojem mesta se je postopoma pomikalo proti jugovzhodu in sproti vključevalo posamezne nove četrti, ki so nastale zunaj njega. Največji del ohranjenega obzidja sodi v čas od začetka 15. do sredine 16. stoletja in je postal sestavni del srednjeveške mestne strukture. Izjemno zgodovinsko vrednost ima njegov najobsežnejši ohranjeni ostanek na pobočju Mogorona, s katerim se zgodovinsko mestno jedro zaključuje.

6.  Cerkev sv. Jurija Piran. Na vzpetini nad Piranom dominira baročna cerkev z zvonikom in krstilnico. V sedanji velikosti je bila sezidana v XIV. stoletju. Svojo današnjo podobo je dobila po baročni prenovi leta 1637. Zvonik je bil dograjen leta 1608, krstilnica pa leta 1650. Podporno zidovje so zgradili leta 1641, na morski strani pa so grič utrdili s kamnitimi oboki. Gradnja obokov se je začela leta 1663 in je trajala do leta 1804. Zaradi erozije so bili že močno načeti, zato so jih leta 1998 obnovili. V sklopu cerkve je odprt tudi Župnijski muzej sv. Jurija, ki obsega zakladnico, lapidarij in arheološko jamo.

7. Piranska Punta. Cerkev Marije Zdravja je omenjena že v 13. stoletju kot cerkev sv. Klemena, leta 1631 pa je bila zaradi epidemije kuge preimenovana v cerkev sv. Marije Zdravja. Cerkev je prislonjena na stavbo svetilnika na Punti, ki po mnenju nekaterih raziskovalcev stoji na mestu, kjer je stal svetilnik že pred dvema tisočletjema in usmerjal pomorščake do bližnje grške kolonije Aegide na območju današnjega Kopra. Obalni del punte spremlja trdno kamnito dno in se od obrežne črte enakomerno spušča do globine približno 5 metrov, nakar se pojavi pregib s strmejšim skokom, ki sega vse do sedimentnega dna na globino 22 metrov. Pregib je najizrazitejši ravno pred rtom Madona. Podvodni svet rta Madone je zaradi izredne pestrosti različnih habitatov ter rastlinskih in živalskih vrst nedvomno edinstven zaščiten naravni spomenik, tako za slovensko obalno morje kakor tudi za celoten Tržaški zaliv.

8. Bernardin – Cerkev sv. Bernardina. Sredi zgradb turističnega kompleksa Bernardin se je ohranil cerkveni stolp nekdanjega benedektinskega samostana. Samostan in cerkev je leta 1452 dal zgraditi Sv. Janez Kapistran (1386-1456), duhovnik frančiškanskega reda, ki je bil mirovni posrednik, potujoči pridigar, redovni prenovitelj in spovednik. Samostan s cerkvijo sv. Bernardina so ukinili leta 1806, kot tudi druge samostane na območju Istre, če že niso bili razpuščeni z dekretom Jožefa II. v letu 1783. Avstrijska vojska je samostansko poslopje spremenila v trdnjavo za obrambo zaliva, kasneje pa je zgradbo uporabljala davčna in carinska uprava.

9. Solinska skladišča – skladišče soli Grando, Portorož

(c)2013 – eyestalk.org. Vse pravice pridržane. Foto: Nataša Cvišič. Video: StudioSF